Ganljivo

Imela je le 30 kg in dnevi so jo ločili od SMRTI: Poglejte si, kako izgleda danes!

Hannah Köstler, Avstrijka, ki sedaj živi v Veliki Britaniji,  je skoraj umrla zaradi anoreksije. V enem trenutku je teža 23-letnice padla na samo 30 kilogramov, a ona sedaj na socialnih omrežih deli svoje fotografije iz tega obdobja, da bi pomagala drugim, ki se borijo s to težavo. S tem jih spodbuja, da poiščejo pomoč.

“Te fotografije prikazujejo moje potovanje in ne sme me biti sram resnice. Anoreksija je resna bolezen, ki uničuje telo in duha, upam, da te slike odvračajo ljudi od tega, da razvijejo motnje prehranjevanja in navdih tistim, ki jih je bolezen že prizadela, da poiščejo pomoč, “je dejala.

»Nisem videla tistega, kar so drugi videli. Nisem razumela, zakaj so bili moji starši tako zaskrbljeni zame. Nisem razumela, zakaj je moj brat nehal govoriti z menoj. Moja družina je trpela. Še vedno se spomnim vsega, kar so morali prestati zaradi mene, ko me je bolezen vlekla k dnu. Ne morem verjeti, kaj vse sem storila. Žal mi je za vse travme, ki sem jih povzročila. Za vse krožnike, ki sem jih vrgla v vas. Za brce, grizenje, za vse kričanje. Popolnoma sem se izolirala od vseh. Skrbelo me je le, kdaj in koliko bom pojedla, in da telovadim. Nenehno me je zeblo, drgetala sem, četudi je bilo poletje. Lasje so mi izpadali, nisem imela več energije. Ne glede na vse je bila moja motnja hranjenja premočna in tako dominantna, da nisem zmogla spregledati. Vse do konca nisem verjela, da sem bolna, vse dokler ni bilo skoraj prepozno. Z eno nogo sem bila že v grobu in ne bi preživela, če ne bi bilo tistega petka štirimi leti,« piše Köstlerjeva.

 

Takrat so jo sprejeli v avstrijsko bolnišnico, kjer so ji rešili življenje. »Berem zdravnikov izvid od takrat in vidim, koliko škode sem povzročila svojemu telesu. Organi so odpovedovali, v prvih dveh tednih od sprejetja v bolnišnico sem izgubljala zavest. Sploh se jih ne spomnim. Dobila sem transfuzijo krvi, saj sem potrebovala tako bele kot rdeče krvničke. Moje telo jih ni zmoglo proizvajati dovolj. Nisem se mogla premikati in na posteljo sem bila prikovana več tednov. Ponovno sem se morala naučiti hoditi, telo je zavračalo hrano, zato so me hranili skozi cevko, ki je potekala skozi mojo nosnico. Moje telo navadne hrane enostavno ni zmoglo več predelovati.«

Dodala je, da ji gledanje starih fotografij povrne spomine, vendar še nikoli ni bila srečnejša kot zdaj.

 

Komentiraj


Popularno

Domov