Zgodba o deklici, ki je odšla za svojo ljubeznijo in zakaj danes tega ne počnemo več?
Teta Zorka iz majhne vasice v Bosni se je v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja neizmerno in noro zaljubila v fanta iz sosednje vasi, pripoveduje njena 25-letna sorodnica.
Po spletu takratnih okoliščin je njena simpatija žal morala pobegniti v Avstralijo. Fant ji je povedal, da odhaja, a ji naročil naj ga počaka, naj se ne poroči, saj se bo vrnil po njo. A Zorka mu je odgovorila: “Jaz pridem za teboj.”
Teta Zorka je imela takrat 17 let. Bila je polpismena deklica iz bosanske vasi. Vzela je nekaj stvari, ki jih je imela in se odpravila peš do mesta, nato na avtobus, voz, ladjo in potovala 3 mesece do Avstralije. Brez telefona, brez Facebooka, brez točnega dogovora. Ona je samo dejala, da pride, on ji je obljubil, da jo bo čakal.
In tako je nepismena deklica v vaških oblačilh z avtobusom, vozom in ladjo potovala 3 mesece in prišla na cilj. Enostavno je odšla za ljubeznijo.
Konec zgodbe? S fantom sta bila nato poročena skoraj 60 let.
Je takšna ljubezen danes izumrla? Pa ne govorimo le o partnerskih odnosih, sprašujemo se o kakršnikoli ljubezni in sanjah, ki tlijo v nas.
Zakaj vztrajamo v situacijah, ki nas ne osrečujejo? Zakaj ostajamo v rušilnih odnosih in prepričanjih? Zakaj zapademo v rutine vsakodnevnosti in si ne upamo nič nenavadnega, drugačnega, novega?
Danes, ko imamo avtomobile, mobilne telefone, Facebook, Viber, Whatsapp in vse ostale možne načine komunikacije, ko imamo takšno svobodo premikanja, a nimamo poguma, da gremo, kamor si želimo? Zakaj ne tvegamo vse, kar imamo, za ljubezen, karkoli že ta ljubezen je? In zakaj ne zaupamo, da nas ta ljubezen zares čaka?
Svet je žalosten zato, ker nimamo poguma, da odidemo za svojimi sanjami. Svet je žalosten, ker nimamo poguma za noro ljubezen.
